Zvestoba - to je doslednost s samim seboj, z lastnimi
obljubami, in zvestoba drugemu, naj bo to človeku ali pa Gospodu Jezusu
Kristusu - je tako pomembna, da se ni treba bati niti samodejnosti. Za to, da
bi ohranili zvestobo vse življenje, se splača tvegati tudi nekaj rutine.

Sicer pa obstajata samodejnost in samodejnost. Obstajata razumna samodejnost in
nerazumna samodejnost. Razumna nas privede do tega, da izvršujemo dejanja
spontano, neposredno, skoraj nagonsko, ker izhajajo iz razumnih in pristnih
odločitev; in to je nekaj dobrega. Nerazumna, slaba samodejnost pa vztraja
zaradi zgolj zunanjih pogojenosti in zakriva neobstoječo resničnost; dejanja
(znamenje pozornosti ob rojstnem dnevu) se izvršijo, ker jih do tega privede
zunanja okolišÄina, in ne iz ljubezni, naklonjenosti.

Samodejnost kot taka torej ne pomeni niti nič dobrega niti nič slabega.

Zvestoba pa je krepost, ki poraja dobre samodejnosti. Ne smemo se bati
poglobiti korenin svoje zvestobe, tudi v nagonskih ali ponavljajočih se
dejanjih, kajti ravno s tem bodo ta ostala vedno resnična v svoji korenini.
Vedno moremo in moramo, na primer, okrepiti to korenino z molitvijo, milostjo, sklicevanjem
na božje usmiljenje, meditacijo, ne smemo pa se prestrašiti, če izvršimo neka
dejanja brez posebih občutkov v tistem trenutku, ko jih opravljamo, ker je
občutje že pri sami korenini, v globini.