Pozornost do
\"zadnjih\" je utemeljena na očitnih in neposrednih razlogih. So
najbolj potrebni, najbolj zapostavljani, na robu znosnosti; treba je nujno poseči
njim v pomoč, z absolutno prednostjo.

V resnici pa se povprečna pozornost ljudi obrača na povprečne potrebe. Zadnji
pa niso takšni samo zaradi situacije, v kateri so se znašli, ampak tudi zato,
ker jim ne uspe, da bi se jih slišalo, da bi priklicali nase pozornost.

Pomembno je torej, da instinktivni razlogi za poseg v korist zadnjih postanejo
učinkoviti in da v njih odmevajo neomajni razlogi dobrotljive ljubezni. Zadnje
je treba imeti najbolj rad, ker jih je tudi Jezus najbolj ljubil. Prav oni
najbolj potrebujejo upanje, ki izhaja iz velikonočne ljubezni. V njih Velika
noč še jasneje razodeva svojo zmožnost, da dokončno zmaguje prav nad tistim
zlom, ki je na videz nepopravljivo.

Njim je treba na poseben način reči, da je Jezus blizu; da lahko tudi v njihovi
situaciji vzbrsti kal ljubezni. V njih je treba nujno zasejati gotovost, da so
našli odrešenje, če le uspejo verovati v ljubezen.

Treba je poudariti pomembnost tega, da živimo z zadnjimi v perspektivi vere.
Ljubezen. Kdor se jim približa, se mora preko vere zakoreniniti v Jezusovi
velikonočni ljubezni. Sicer tvegamo minljivo navdušenje, ki ne vzdrži. Ali pa
tvegamo sentimentalno in ideološko poudarjanje zadnjih in pademo s tem v čudno
protislovje: po eni strani hočemo v imenu evangelija dvigniti zadnje iz
njihovega uboštvenega stanja; po drugi se izjavlja, da njihov položaj omogoča
življenje, bližje evangeliju.