To ni dejavnost za \"prosti
čas\", kot dodatek k vsemu drugemu. To je temeljna naloga, bitka, ki jo je
treba zmagati in ki zaposli kot v zboru in brez počitka vso energijo in moč
družine in vzgojiteljev. Pogosto imam občutek, da komaj malenkostno razvijamo
vzgojiteljske energije: so straši, ki - morda zaradi občutka, da so pooblastili
druge, in občutka lažne nemoči ali pa zaradi pretirane zadržanosti - razvijejo
deset ali dvajset odstotkov svoje vzgojiteljske sposobnosti; svojim otrokom se
pokažejo šele v starosti, ko postane komunikacija lažja in tekoča. Ko bi se
zavedali, koliko morejo dati, bi imeli, nasprotno, čudovito vzgojiteljsko moč,
še zlasti, če se postavijo v pravo okolje z vsemi vzgojnimi
\"zavezniki\" (katoliške šole, oratoriji, cerkvena skupnost).

Tedaj lahko vzgojni vpliv postane izredno velik. Upravičeno se je govorilo o
\"vzgoji, ki temelji na zgledu\"; in ker je resnično veliko slabih
zgledov, je videti vzgojna dejavnost obsojena na neuspeh. Toda potrebno bi se
bilo spomniti na neko drugo resnico: svet otroka in mladostnika je svojski; v
njegovem vidnem polju nekatere figure predstavljajo celoto človeškega izkustva,
medtem ko se druge vidijo zgolj kot \"ozadje\". Pomembno je, da je vsaj
nekaj zgledov, a toliko pomembnejših, da so nekako neovrgljivi za izkustvo, ki
ga dojema mladostnik.