Majhna in skrivnostna beseda \"vest\" se je poÄasi uveljavila v
zgodovini Äloveštva. PreseneÄa nas, da npr. Stara zaveza nima toÄnega izraza, s
katerim bi oznaÄila to, kar mi imenujemo \"vest\"; to od vekomaj
poznano resniÄnost pa nakazuje z besedo, ki še bolj zgane domišljijo, namreÄ
\"srce\". Dejansko tudi mi, ko reÄemo \"moja vest\", nagonsko
položimo roko na srce. OÄitno s tem hoÄemo pokazati, da gre za nekaj v naši
notranjosti, Äesar nam ni mogoÄe odtujiti, kar je nadvse dragoceno, Äemur se ne
bi odpovedali za nobeno reÄ na svetu.
Vest ni dana, ni zgrajena enkrat za vselej, kakor da bi bila nekakšen drag
kamen, ki bi ga imeli v srcu in katerega odseve bi bilo dovolj ujeti.
Vest ima zgodovino nastajanja pri posamezniku in v Äloveštvu. Oblikovati se
zaÄne že zgodaj v najnežnejši starosti, v naroÄju oÄeta in mame, zaÄenja se
oblikovati v šoli, pri verouku; starši in vzgojitelji so njeni oblikovalci.
Ne moremo se predati vesti kakor neÄemu, kar bi padlo z neba, ker ima
zgodovino, sestavljeno iz momentov odgovorne vzgoje. Naša razumnost, naše
zavedanje dobrega in slabega se uÄi postomoma ob dobrih in pozitivnih
izkustvih; in se pridi vsakiÄ, ko jo poteptamo ali ko namenoma išÄemo negativna
in zavajajoÄa izkustva.
Vest raste, postaja jasna, dokler ne doseže Jezusove besede: \"Blagor
Äistim v srcu, ker bodo Boga gledali.\" Vendar pa jo lahko tudi oslepimo
ali zadušimo in s tem zaslužimo Jezusov opomin: \"Gorje vam, slepi vodniki
slepih!\"