\"To sem vam povedal, da bi bilo v vas moje veselje in da bi bilo
vaše veselje popolno.\" Gospod ne govori o kakršnemkoli veselju, o bežni,
minljivi radosti, povezani z resničnostmi, ki se razblinijo. Imenuje ga
\"svoje veselje\", torej gre za nekaj, kar mu v globini pripada. Na
misel nam prihajata še dva izraza: \"Svoj mir vam zapušÄam, svoj mir vam
dajem,\" in: \"Slavo, ki si mi jo dal, sem dal njim.\"

V Jezusu je to veselje zaradi njegove trinitarične skrivnosti; v Jezusu je, ker
je Sin; je v Jezusu, ki ljubi Očeta in ki ga tudi Oče neskončno ljubi.

To veselje, o katerem Jezus govori, da \"naj bo v vas\", ni nekaj
neobveznega in za nameček v kršÄanskem življenju. Brez takega veselja ni
pravega kršÄanskega življenja.

To je veselje dragocenega bisera, skritega zaklada; veselje, ki daje
življenjskost Cerkvi, ki nas podpira v vsakdanjih naporih, ki na svojski način
zaznamuje kršÄanske skupnosti.

Jezus se ne zadovolji s tem, da bi veselje zgolj obstajalo, ampak dodaja:
\"da bi bilo vaše veselje popolno\", obilno, preobilno, prekipevajoče.

Kako se lahko to zgodi? Apostolska dela nam kažejo, da je v prvotni kršÄanski
skupnosti veselje narašÄalo vzporedno s spoznavanjem skrivnosti križa. Apostoli
so zapustili veliki zbor polni veselja, ker so trpeli zaradi Jezusovega imena.
Po vstaji zoper Pavla v Antiohiji, ko je bi prisiljen v ponižanju pobegniti, so
bili verniki napolnjeni z veseljem in Svetim Duhom.

Da bi vstopili v skrivnost polnosti tega veselja, moramo torej biti dovolj
pogumni, da upremo svoj pogled v križanega. Tedaj bomo lahko postali sodelavci
pri veselju drugih. Kajti v vsakem izmed nas evangeljsko veselje izvira iz
poslušanje božje besede, ki jo sprejmemo v srcu in v nas dozori kot evangeljsko
seme v velikih in majhnih težavah in stiskah. Prav iz njih se, ko tolčejo ena
ob drugo kot kamni, krešejo iskrice veselja.