Prava vrednota ni ubožno stanje
kot tako niti boj, da bi se izkopali iz njega, ampak tisti potencial ljubezni,
ki se lahko razvije, ko nekdo živi v uboštvu ali ko se iz njega dviga. Prav
modrost vere, ki jo ljubezen vsebuje, pa nam vsakič posebej pove, kdaj in kako
naj jo živimo in kdaj in kako naj se iz nje dvignemo.

Ali pa kdaj in kako se svobodno odločimo, da mi sami postanemo zadnji po zgledu
Jezusa, ki \"je bil božje narave, a se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti
z Bogom, ampak je sam sebe izničil tako, da je prevzel vlogo hlapca in postal
podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti, smrti na križu.\"