Izraz \"talenti\" se vztrajno ponavlja v psihološki in pedagoški literaturi; z njim označujemo naravno prirojeno nadarjenost, ki jo je treba še razviti. Včasih ga srečamo tudi v družboslovni in ekonomski literaturi, kjer se nanaša na vire, ki so na voljo in jih je treba izkoristiti in pomnožiti.
V evangeljski priliki pa se talent ne pojavi kot prirojena kakovost niti kot možnost osebne lastnine, ampak kot prejeti dar in kot odgovornost.
Dejstvo, da gre v vseh primerih za \"dar\" in ne za lastnino, naredi prejemnike ponižne in pozorne, človeka ne napeljuje k ponašanju pred drugimi. ÄŒeprav prilika tega vidika izrecno ne razvija, pa je tu že navzoča solidarnost vsaj v korenini.
Talenti niso razdeljen mehanično in zgolj enakomerno. Eden jih dobi pet, eden dva, eden enega.  Navidezna neenakost je dejansko sorazmernost, ki upošteva posameznikove sposobnosti, ki vsakemu omogoči, da se dobro počuti, ki vsakemu da možnost in veselje, da resnično odgovori na pričakovanja, ki so naslovljena prav nanj.
Stojimo torej pred resnično enakostjo, ki hoče pravo dobro in pravi razvoj vsake osebe, vsakega po svoji poklicanosti. To je modra enakost v sorazmernosti.
V priliki je videti čudna tudi nesorazmernost med talentom in rezultatom ter nesoorazmerje med različnim naporom in enotnim končnim rezultatom. Veliko, celo zelo veliko dobi tisti, ki je bil zvest v malem; to je soudeleženost pri Gospodovem veselju, torej nepredvidljiv in presenetljiv preskok v kakovosti, ki ne zadeva samo neke usluge, neke milosti, neke nagrade, ki jo je moč osvojiti, ampak vso osebo.
In ni razmerja med rezultatom tistega, ki je pridobil deset talentov, in tistega, ki jih je pridobil pet: oba sta deležna istega preskoka v bistveni kakovosti s tem, da vstopita v Gospodovo veselje.
Sad prometa s talenti ni količinski pridobitek, ampak razvoj celotne osebnosti, ki tako doseže nepričakovano, popolno in milostno dopolnitev.