Škof je poklican, da nenehno vodi k edinosti in pristnosti
mnogoterost zgodovinskih situacij, v katerih verniki, kršÄeni, živijo svoje
krstno duhovništvo. Njegovo življenje je sklicevanje na Kristusa in služenje
vernim, da bi razlagal pot, po kateri Duh vodi vsakega izmed njih. Dinamiko
resničnosti mora razbirati in razumevati z očmi vere in z očmi srca, doumeti jo
mora s čutenjem, ki je v bistvu Kristusova naklonjenost človeku, naklonjenost
Boga do vsake ustvarjenine. To pa dojema prav v trenutku, ko se dinamika
krstnega duha preplete z družinskimi in družbenimi resničnostmi, z veseljem in
trpljenjem, z ustvarjalnostjo in gradnjo družbe. Poklican je, da razlaga
globoko dinamiko verujočega, ki hodi pod duhovno nevihto sodobnega sveta in
vanj polaga znamenja popolne pravičnosti, svobode in hvalnice Boga.

To je škofova naloga in njegovo stališÄe.

Prav to stališÄe pa ga spodbuja in mu poenoti vse njegove napore. Na noben
način ne sovpade z nobenim drugim stališÄem, ne s politično presojo ne z
družbeno, gospodarsko, kulturno. Prej vse te poveže v kontemplativno sodbo
vere, zato pa tudi vidi stvari in tisto, kar stoji z a njimi, vidi ljudi in
globoko dinamiko dobrega, ki je za ljudmi.