Svetovanje ni zgolj intelektualno dejanje; je dejanje usmiljenja, ki se skuša z ljubeznijo ozreti na skrajno zapletenost konkretnih človeških situacij.
Gotovo moramo pritrditi tej evangeljski zahtevi, ki je, če je res evangeljska, vedno sočutna, opogumljajoča, dobra, ponižna, človeška, človekoljubna in potrpežljiva.
Teh značilnosti svetovanja ne najdemo prav pogosto v Cerkvi. Nasprotno, včasih se srečujemo z oblikami svetovanja ali celo odločanja, ki jim manjka človeških potez, ki so tako značilne za Jezusa. Jezus se je znal z ljubeznijo prilagoditi situaciji, znal je zagrabiti ustrezni trenutek.
ÄŒe je v svetovanju navzoča drža usmiljenja, se izognemo tolikim narejenim sporom, saj ni nič vreden plašÄ pravičnosti, če ga ne spremlja krepost obzirne modrosti.
Svetovalec v skupnosti mora imeti močan čut za svetovanje kot dar. Ker je to dar, je treba zanj prositi v molitvi in si ga ni mogoče prilašÄati kot nekaj svojega. Ker je to dar, se mu moramo približati z nenavezanostjo, saj ne izhaja iz nas, ampak nam je dan.
Nasvet ni orožje, ki bi ga smel uporabiti, da bi druge pritisnil ob zid; je dar v službi skupnosti, je usmiljeno božje delovanje v meni. Resda gre preko moje razumnosti - modrost je razumnost v delovanju -, vendar pa gre preko ljubečih vzgibov Svetega Duha, ki padajo kot rosa in ustvarjajo občutljivost, zaupanje in ljubezen.