Prvo poglavje Geneze nam pripoveduje v nekakšnem nadvse veliÄastnem
okvirju, kako je vse nebo in zemlja in vse, kar je v njiju, izšlo od Boga v
idealnem zaporedju enega tedna. Besedilo razlaga, da vse, kar obstaja, prihaja
od Boga, da ni niÄ Bogu enakega in da mu je vse podrejeno; obenem pa izraža
tudi veliki namen, ki ga je imel Bog od samega zaÄetka, to je, ne samo
ustvariti svet in stvari v njem, ampak skleniti s Äloveštvom veÄno in dokonÄno
zavezo, po kateri naj bi Bog in Älovek postala kakor eno. Ta zaveza je bila
dokonÄno sklenjena v Jezusovem vstajenju, v katerem Äloveško in božje živita
združena za vekomaj v slavi, kajti v Jezusovi Äloveškosti so vsi ljudje
poklicani k soudeleženosti pri božjem življenju.
Odlomek iz Geneze izraža zavest, da se je zaveza z Bogom zaÄela že v tistem
prvem trenutku, v katerem je zaÄel obstajati svet in Älovek. Vse stvarstvo je
delo Boga zaveze in na vrhu stvarstva je Älovek, narejen po božji podobi in
liku, torej sposoben vstopiti v razgovor z njim, postati njegov sogovornik,
drugi podpisnik pogodbe.
Nova zaveza je na novo prebrala prvo stran Geneze v luÄi dokonÄne zaveze in se
kar nekajkrat sklicuje nanjo. Sveti Janez, na primer, nam pravi, da je bilo vse
narejeno po Besedi, da je Beseda življenje in luÄ sveta. Stvarjenje se je
zgodilo s temeljnim sklicevanjem na Besedo, ki se uÄloveÄi, na Jezusa;
\"vse je bilo narejeno po njem in zanj\", vse ima smisel samo po njem.