Prvo poglavje Geneze nam pripoveduje v nekakšnem nadvse veličastnem
okvirju, kako je vse nebo in zemlja in vse, kar je v njiju, izšlo od Boga v
idealnem zaporedju enega tedna. Besedilo razlaga, da vse, kar obstaja, prihaja
od Boga, da ni nič Bogu enakega in da mu je vse podrejeno; obenem pa izraža
tudi veliki namen, ki ga je imel Bog od samega začetka, to je, ne samo
ustvariti svet in stvari v njem, ampak skleniti s človeštvom večno in dokončno
zavezo, po kateri naj bi Bog in človek postala kakor eno. Ta zaveza je bila
dokončno sklenjena v Jezusovem vstajenju, v katerem človeško in božje živita
združena za vekomaj v slavi, kajti v Jezusovi človeškosti so vsi ljudje
poklicani k soudeleženosti pri božjem življenju.

Odlomek iz Geneze izraža zavest, da se je zaveza z Bogom začela že v tistem
prvem trenutku, v katerem je začel obstajati svet in človek. Vse stvarstvo je
delo Boga zaveze in na vrhu stvarstva je človek, narejen po božji podobi in
liku, torej sposoben vstopiti v razgovor z njim, postati njegov sogovornik,
drugi podpisnik pogodbe.

Nova zaveza je na novo prebrala prvo stran Geneze v luči dokončne zaveze in se
kar nekajkrat sklicuje nanjo. Sveti Janez, na primer, nam pravi, da je bilo vse
narejeno po Besedi, da je Beseda življenje in luč sveta. Stvarjenje se je
zgodilo s temeljnim sklicevanjem na Besedo, ki se učloveči, na Jezusa;
\"vse je bilo narejeno po njem in zanj\", vse ima smisel samo po njem.