ÄŒe pogledamo malo okrog sebe in vidimo bolezen, ki jo danes preboleva
evropska družba, opažamo, da je ta bolezen v liniji strahu in tesnobe: strahu,
da bi izgubili domovino - pri tistih narodih, ki se do krvi borijo s podivjano
krutostjo, da bi dosegli neodvisnost in svobodo od enih, da bi zatirali druge
(pomislimo na strašno dramo v bivši Jugoslaviji); ali pa strah, da bi bili
prikrajšani za lastno ugodje (pomislimo na rasne nerede proti priseljencem v
Nemčiji); nas pa prevzema strah, da bi bili prikrajšani za svojo ekonomsko
prednost, ker ladja naše države že pušÄa vodo.

Kaj naj torej rečemo o tem prevladujočem občutju tesnobe, strahu, ki mu prej
ali slej nihče ne uide?

To je strah, ki se ga ne moremo povsem znebiti, ker ima opravka s svobodo. Ko
svobodo razumemo kot nekaj absolutnega, ne obstaja več neki red, varno
zaporedje, ampak je vse negotovo, mračno, vse pada na moja ramena, vse me
stiska in tlači, ne morem se več zanesti na nikogar. To je obup svobode, ki je
postala absolutna, brez temelja in brez opore.

Sveti Ignacij uči, da tedaj, ko išÄem temelje za to svobodo, začenjam gledati
strahu v oči, ga prenašati, začenjam izganjati tesnobo, ker opažam, da je
temelj moje svobode Bog, ki me ljubi, ki me je ustvaril, ki me pozna. In če
gledam v prihodnost svoje svobode, vem, da je v božjih rokah, da me Bog vedno
kliče in me vodi. Če gledam v sedanjost, Bog podpira in spodbuja mojo svobodo;
je, če smemo reči, moj navijač, ker želi, da bi uspel. Tako se moja svoboda
umesti, moji negativni občutki tesnobe in strahu pa lahko ostanejo na dnu, saj
je življenje težko in naporno za vse, vendar pa so uravnoteženi, in njihova
mera ni pretirana. Vem namreč, na koga se lahko naslonim.