ÄŒe pogledamo malo okrog sebe in vidimo bolezen, ki jo danes preboleva
evropska družba, opažamo, da je ta bolezen v liniji strahu in tesnobe: strahu,
da bi izgubili domovino - pri tistih narodih, ki se do krvi borijo s podivjano
krutostjo, da bi dosegli neodvisnost in svobodo od enih, da bi zatirali druge
(pomislimo na strašno dramo v bivši Jugoslaviji); ali pa strah, da bi bili
prikrajšani za lastno ugodje (pomislimo na rasne nerede proti priseljencem v
NemÄiji); nas pa prevzema strah, da bi bili prikrajšani za svojo ekonomsko
prednost, ker ladja naše države že pušÄa vodo.
Kaj naj torej reÄemo o tem prevladujoÄem obÄutju tesnobe, strahu, ki mu prej
ali slej nihÄe ne uide?
To je strah, ki se ga ne moremo povsem znebiti, ker ima opravka s svobodo. Ko
svobodo razumemo kot nekaj absolutnega, ne obstaja veÄ neki red, varno
zaporedje, ampak je vse negotovo, mraÄno, vse pada na moja ramena, vse me
stiska in tlaÄi, ne morem se veÄ zanesti na nikogar. To je obup svobode, ki je
postala absolutna, brez temelja in brez opore.
Sveti Ignacij uÄi, da tedaj, ko išÄem temelje za to svobodo, zaÄenjam gledati
strahu v oÄi, ga prenašati, zaÄenjam izganjati tesnobo, ker opažam, da je
temelj moje svobode Bog, ki me ljubi, ki me je ustvaril, ki me pozna. In Äe
gledam v prihodnost svoje svobode, vem, da je v božjih rokah, da me Bog vedno
kliÄe in me vodi. ÄŒe gledam v sedanjost, Bog podpira in spodbuja mojo svobodo;
je, Äe smemo reÄi, moj navijaÄ, ker želi, da bi uspel. Tako se moja svoboda
umesti, moji negativni obÄutki tesnobe in strahu pa lahko ostanejo na dnu, saj
je življenje težko in naporno za vse, vendar pa so uravnoteženi, in njihova
mera ni pretirana. Vem namreÄ, na koga se lahko naslonim.