Vzgojiteljska odgovornost zahteva, da vložimo v igro Äloveško svobodo in
priÄakuje usposobljenost, formacijo, sooÄenje, zavzetost. ÄŒe je po eni strani
res, da postanemo starši z rojstvom otroka, pa je tudi res, da to resniÄno
postajamo šele iz dneva v dan. Še veÄ; starši postajamo že dosti pred rojstvom
svojih otrok, na neki naÄin že pred samim zakonom. Že v obdobju zaroke se je
mogoÄe in celu nujno vzgajati za vzgojno nalogo in za zavest o odloÄitvah, ki
jih ta vsebuje. Ta formacija se mora potem nadaljevati na stalni osnovi prek
poslušanja, sooÄanja z izkustvom drugih, poglabljanja nekaterih specifiÄnih
vzgojnih tem, udeležbe pri tako imenovanih \"šolah za starše\", v
težjih primerih pa tudi prek zatekanja k svetovanju pri strokovnjakih in
centrih za družinsko pomoÄ.
Starši torej postajamo, kakor si pridobivamo zavest in morda tudi nekaj
pristojnosti na vseh drugih odgovornih podroÄjih življenja.
Tudi škofje postanejo škofje na dan posveÄenja, potem pa se morajo vsak dan
uÄiti, kako postati škof. Zato je pomembno izmenjavati izkustva, sooÄati pobude
itd.
To se torej dogaja na vseh ravneh odgovornosti in lepo je, da se to zgodi
predvsem v tisti prvi celici družbene odgovornosti, v družini, v kateri
sooÄanje in tudi nekakšna šola za starše lahko ponudi pogum in tolažbo, lahko
odpre obzorja, odvzame tesnobo slepih ulic, premraÄnih poti, povrne jasnost in
zaupanje.