Tretje življenjsko obdobje je zares nekaj pomembnega v Äloveškem
bivanju. Znajdemo se vpriÄo skrajno temeljnega problema Älovekovega življenja,
problema, ki ga je z nepozabnimi besedami predstavil svetopisemski Pridigar v
zadnjem poglavju, ko pravi: \"Spominjaj se svojega Stvarnika v dneh
mladosti, preden pridejo žalostni dnevi in dospejo leta, o katerih boš moral
reÄi: ‘NiÄ mi niso všeÄ.\' \" V tem svetopisemskem besedilu je zelo silovito
izraženo Älovekovo staranje. Tega izkustva se ne da poenostaviti na preprosto
potekanje let, ampak je prej v tisti drami, ki jo vsak od nas doživlja in jo bo
doživljal ob pešanju telesnih in duševnih moÄi, v množenju ovir in preprek,
skratka v oblikovanju spleta okolišÄin, ki ga zaznamuje globoko in pogosto
težko priobÄljivo trpljenje.
Ta drama je na neki naÄin nerešljiva, razen Äe izhajamo iz Äloveka samega. Ne
bo se pojavila nobena \"evropska\" pomoÄ, ki bi onemogoÄila obupovanje
ostarelih. Nasprotno, Älovek sam je poklican, da se prerodi od znotraj, in to s
pomoÄjo tistih veÄnih in dokonÄnih vrednot, ki mu bodo omogoÄile preseÄi odpor
in trpljenje, ko se manjšajo Äasne vrednote.
ÄŒloveku je treba pomagati, da razume, kako se lahko na novo ovrednoti navkljub
nujnemu izgubljanju \"toÄk\" na ravni uÄinkovitosti. Njegova veljava v modrosti
in izkušenosti je trajna.
Potrebno je imeti dovolj poguma, da pomagamo ljudem v bistvenem, kar je skrajno
težko. NiÄ ne koristijo grobe besede, prav tako ne zavajajoÄe. Med enimi in
drugimi je treba najti prostor za besedo, ki jo navdihuje dobrotljiva ljubezen;
ta pa je sposobna previdno dojeti kljuÄno toÄko, da lahko pomaga zadihati
Äloveku, ki se Äuti razumljenega v svoji skoraj nepriobÄljivi drami. Ta je tako
podobna drami Jezusa v Getsemaniju, ko se je moral odloÄilno sooÄiti s
strašnimi koordinatami svojega poslanstva.