Odkar je Bog spregovoril s Äloveškimi besedami in dogodki, smo lahko
gotovi, da so besede in dogodki tega sveta pripravni, da postanejo nosilci za
njegovo sporoÄanje, sposobni izpovedati njegovo ljubezen, njegovo resnico in
njegovo življenje, in to s preprostimi izrazi ter omejenimi kretnjami našega
izkustva. Sredstva obvešÄanja so v raznolikosti govorice, ki jo uporabljajo
(besedna, slikovna, glasovna, kretenjska, s Äustvenimi vzgibi itd.), možni
\"šotori\", v katerih Besedi ni za malo prebivati; so robovi njegove
suknje, prek katerih se lahko prenaša njegova odrešujoÄa moÄ.
In vendar ne smemo skrivati možne dvoreznosti: naj bo Äloveška govorica še tak
nosilec božjega sporoÄila in njegovih darov, nikoli ne more tega do konca
izÄrpati.
Bog ostaja vedno veÄji od Äloveških besed in kretenj; sredstva obvešÄanja imajo
celo v svoji najplemenitejši rabi le relativno in omejeno sposobnost.
Božja skrivnost je vsepresegajoÄa in tega ne smemo nikoli pozabiti; to nas mora
stalno ohranjati v napeti pozornosti na to, kar presega sporoÄeno vest.
Rob suknje ostaja kos sukna; suknja pa se nanaša na osebo, ki jo nosi in jo
lahko odloži, Äe je noÄe veÄ uporabljati.
Sredstva obvešÄanja so torej sredstva in ne cilj, so nekaj orodnega, predzadnje
reÄi in ne zadnje; lahko skrivajo in ovirajo pot resnice; pa tudi Äe so povsem
odprta zanjo, je ne bodo nikoli do konca izÄrpala.