\"Bratje, sprejemajte drug drugega, kakor je tudi Kritus vas
sprejel.\" Izraz \"drug drugega\" se nanaša na dve zelo določeni
skupini, ki sta se razlikovali in si na neki način celo nasprotovali v rimski
skupnosti, ki ji Pavel piše pismo v začetku kršÄanske dobe: judje in pogani, to
je kristjani, ki izhajajo iz judovstva, in tisti, ki izhajajo iz poganstva.

Ta spodbuda je nekakšen sklep razmišljanja na jasno opredeljeno temo dolgega
Pisma Rimljanom: ker se človek reši po veri v Jezusa Kritusa, ni več razlike
med etničnimi ali rasnimi skupinami v Cerkvi, zgodovini in svetu; vsi so namreč
enako rešeni in vsi se morajo vzajemno sprejemati.

Kaj nam govori ta spodbuda, napisana pred več kot 1900 leti? Kaj pove našemu
svetu, našemu zgodovinskemu, državnemu, družbenemu in političnemu trenutku?

Odgovor se ne menja: naroča nam, da moramo drug drugega sprejemati, kakor je
Kristus sprejel nas.

Nekoč je šlo za jude in pogane, danes gre za jude in nejude, za Jude in Arabce,
kristjane in muslimane. Vsi smo predvsem sprejeti in ljubljeni od Boga. Onstran
razlik obstaja usmiljena božja ljubezen do enih in drugih.

Očitno morajo mnogi prehoditi še dolgo pot v verovanju, treba je poglobiti
iskanje smisla božje skrivnosti, razumeti je treba Kristusovo skrivnost;
predvsem pa je na začetku usmiljena ljubezen, ki nas spodbada, potiska,
zavezuje, da se sprejemamo, da govorimo med seboj in da se ljubimo.