Ko gojimo duhovno življenje, postajamo vse bolj pozorni na grešne ovire,
ki jih postavljamo nasproti vodenju Svetega Duha. Od tod izhaja spokorna drža,
ki najde svoj pečat in se hrani v obhajanju zakramenta pokore.

Pravimo, da je ta zakrament v krizi, ker je v krizi zavest o moralnih vrednotah
in potemtakem tudi zavest o grehih, ki zanikajo te moralne vrednote.

Morda je treba sprejeti še dopolnjujočo perspektivo: preživljamo nevarno krizo
moralne zavesti, ker je v krizi obhajanje zakramenta pokore. V bistvu je
dojemanje naših grehov povezano z dojemanjem dobrine, ki jo napada greh.

Dobro pa prav tako dojemamo samo v tisti bogati in prepleteni duhovni drži, v
kateri se mi na osnovi izkustva delnih, začasnih in nedokončnih dobrin odpiramo
prepoznavanju in sprejemanju poslednjega in dokončnega Dobrega; to pa je
skrivnost Boga.

Tistega Dobrega torej ni mogoče toliko opisati in določiti, kot ga je treba
iskati, klicati, obhajati, sprejemati. Kristjan še posebej išÄe dokončno
razodetje Dobrega v Jezusu, v njegovem življenju in v njegovi Veliki noči. Tudi
odkritje, prepoznanje in preseganje grehov - čeprav je ukoreninjeno v držah, ki
se porajajo iz notranjosti srca - se v zadnji fazi zgodi v Jezosovi
navzočnosti, se zapečati v obhajajnju Očetove usmiljene ljubezni.

Glejte, zato izročilo razume obhajanje tega zakramenta ne samo kot kot izreden
dogodek za najtežje krivde, ki so povzročile nepopravljiv prelom zaveze, ampak
tudi kot gesto, ki naj jo pogosto ponavljamo, da bi se zavedli svoje vsakdanje
bede pred Bogom, da bi zaslutili razdaljo med svojim življenjem in
evangeljskimi ideali, da bi izkusili prenavljajočo moč velike noči, da bi
prepodili tisto notranjo meglo, ki nam onemogoča odkrivati in izvršiti naloge,
ki nam jih zaupa evangelij.