Gospod z vami!

 

Življenjske misli
Spomin
25.09.2012 16:17:58

Včasih imamo vtis, seveda zgrešen, da Cerkev spodbuja, naj se ne bi več
mislilo na prejete žalitve in krivice, naj se ne bi spuščalo v preteklost, niti
tedaj, ko je šlo za najhujše krivice, kjer je bilo človekovo življenje
izpostavljeno nasilju. Gotovo ni znak človeške modrosti, kot je rekel že Pascal
prijatelju, ki je objokoval smrt sorodnika, če bi hoteli brez konca
podaljševati jokanje, stokanje in žalovanje. To pa ne pomeni, da bi hoteli
preprosto pozabiti, ne čutiti v srcu zadane rane, ne bridko trpeti zlasti
zaradi tistega, ki je postal žrtev težke krivice.

Nasprotno, Cerkev nas tolikokrat vabi, naj se spominjamo, naj obujamo spomin,
spomin še posebej na tisto smrt, ki je med najbolj krutimi in nasilnimi in
nedvomno najbolj krivična od vseh, smrt Jezusa iz Nazareta.

Te smrti se Cerkev spominja vsak dan pri maši, pred nas jo postavlja v podobi
križanega: ko gledamo križ, vidimo, da so na njem zapisane v spomin vse žrtve
človeškega nasilja od Abela do krematorijev, od pokolov na Bližnjem Vzhodu do
žrtev terorizma v Ameriki.

Cerkev ne vabi k pozabi, kakor da bi se vse to ne bilo zgodilo; nasprotno, vabi
k ohranjanju jasne zgodovinske zavesti za bližnjo in daljno preteklost, k
pričevanju o tem, kar se je zgodio in kar se je pretrpelo, k stalnemu učenju
zavračanja sleherne oblike nasilja, zla in laži, in k izražanju tega pričevanja
s spominjanjem padlih, s skrbjo za invalide, s spoštovanjem in ljubeznijo do
njihovih družin in otrok. Ta spomin ni maščevalen, ampak gradi; preučuje vzroke
in globinske razloge za zablode, nasilja in krivice, da bi jih vnaprej
preprečila, razkrinkala v njenih meglenih izrazih med nami. Ta spomin želi
prepojiti vse, tudi najbolj tragične dogodke z resnim dinamizmom miru in
upiranja zlu.