Notranja drža miru vzcveti v okolju sočutja. Temu pojmu pripisujemo
različne pomene. V klasični tradiciji, ki jo je privzel tudi budizem, pomeni
nežnost in odprtost za vse ustvarjeno. Iz notranjega miru se poraja tista
spoštljiva previdnost, pozornost, razpoložljivost - do vsake oblike živega -,
ki postaja razlog za življenje, postaja pridobljen običaj. To je drža
spoštovanja, vljudnosti, poslušanja.

Sočutje ima globoko metafizično in religiozno korenino, saj ni goli
voluntarizem (pač hočemo biti taki). Ta korenina, ki jo hindujci izražajo na
svoj način, je enost vsega in božja navzočnost v vsem.

KršÄansko lahko to izrazimo še bolj določno s pomočjo središÄnosti Kristusa, ki
priteguje k sebi in v dialogu zaveze sprejema za svoje vse ustvarjeno, vse
ljudi tega sveta.

Ne gre za neko bratstvo zaradi podobnosti, temveč za bratstvo v solidarnosti, v
ontološkem občestvu, ki je močnejše od fizičnega občestva. Ontološko občestvo,
ki obstaja med nami v Kristusu, je dejanjsko močnejše od fizičnega občestva. In
ko se ga vključi v osebo, odseva v drži spoštovanja in ljubezni, ki seže vse do
odpušÄanja. Zato je kršÄanska solidarnost, čut, da smo vsi v občestvu
Kristusovega telesa, poslednja, teološka korenina takšnega ravnanja.