Notranja drža miru vzcveti v okolju soÄutja. Temu pojmu pripisujemo
razliÄne pomene. V klasiÄni tradiciji, ki jo je privzel tudi budizem, pomeni
nežnost in odprtost za vse ustvarjeno. Iz notranjega miru se poraja tista
spoštljiva previdnost, pozornost, razpoložljivost - do vsake oblike živega -,
ki postaja razlog za življenje, postaja pridobljen obiÄaj. To je drža
spoštovanja, vljudnosti, poslušanja.
SoÄutje ima globoko metafiziÄno in religiozno korenino, saj ni goli
voluntarizem (paÄ hoÄemo biti taki). Ta korenina, ki jo hindujci izražajo na
svoj naÄin, je enost vsega in božja navzoÄnost v vsem.
KršÄansko lahko to izrazimo še bolj doloÄno s pomoÄjo središÄnosti Kristusa, ki
priteguje k sebi in v dialogu zaveze sprejema za svoje vse ustvarjeno, vse
ljudi tega sveta.
Ne gre za neko bratstvo zaradi podobnosti, temveÄ za bratstvo v solidarnosti, v
ontološkem obÄestvu, ki je moÄnejše od fiziÄnega obÄestva. Ontološko obÄestvo,
ki obstaja med nami v Kristusu, je dejanjsko moÄnejše od fiziÄnega obÄestva. In
ko se ga vkljuÄi v osebo, odseva v drži spoštovanja in ljubezni, ki seže vse do
odpušÄanja. Zato je kršÄanska solidarnost, Äut, da smo vsi v obÄestvu
Kristusovega telesa, poslednja, teološka korenina takšnega ravnanja.