Gospod z vami!

 

Življenjske misli
Smrt
25.09.2012 16:19:34

Vsak človek se bliža svoji smrti in ve za to. To je velika razlika med
njim in živaljo: človek ve s popolno gotovostjo za svojo smrt in si vpričo te
resničnosti oblikuje tudi svoje stališče. To stališče je lahko tudi v tem, da o
njej noče razmišljati, a je to še vedno stališče.

Samo človek torej živi vedno in neogibno kot tisti, ki je soočen z lastnim
koncem, ali bolje, s celoto svojega obstoja. Zakaj se ravno prek smrti dojema
dopolnjena dokončnost človekovega obstoja? Prav smrt, dejstvo, da smo na poti k
njej, nas spominja na dokončni smisel naših dejanj, da ne moremo v nedogled
odlašati svoje opredelitve.

V določenem časovnem razponu se mora človek odločiti.

Dokončnost človekovega obstoja in potemtakem jasnost etičnega imperativa se
pokaže, ko razmišljamo o dejstvu, da je človek dolžan gledati in upoštevati
lastno življenje kot omejeno v nekem prostoru, zaprtem s smrtjo.

V tem bivanjskem, filozofskem - gotovo ne biološkem! - gledanju je smrt
resničnost, ki obvladuje vse življenje. Človek je v njej poklican, da razpolaga
s seboj v svoji celovitosti, čeprav to razpolaganje pomeni, da je treba
sprejeti tudi nepredvidljivo, kar pride od zunaj.

Dejansko lahko človek zavrne oblikovanje svojega stališča; lahko pa v
pojmovanju sebe tudi sprejme resničnost smrti.

Smisel smrti je v tem, da se dokončno in odločilno soočimo s svojim življenjem
v njegovi celovitosti, čeprav z njim ne moremo izključno razpolagati.