Nobena vrsta \"objektivnih\" posegov v družbene in politiÄne
strukture, s katerimi bi hoteli prepreÄiti njihove zlorabe, ne more prinesti
želenih rezultatov, Äe tega ne spremlja in podpira \"subjektivni\"
napredek v skupni zavesti, rastoÄa moralna obÄutljivost. Angleži bi morda tukaj
bolj na splošno spregovorili o lojalnosti (loyalty), o zaznavanju in sprejemanju
zahtev skupnega življenja, o zahtevah praviÄnosti.
Skupna zavest - ki jo sestavljajo vsi živeÄi posamezniki - predstavlja temelj,
ki nosi strukturno zgradbo in ji zagotavlja delovanje.
To velja še posebej za demokratiÄne oblike organiziranja, ki so nedvomno sposobne
zagotoviti praviÄnejše sobivanje, saj se lahko uprejo zlorabam oblasti, Äe se
le morejo zanesti tudi na politiÄno telo, katerega raven je dovolj zrela; to
pomeni, da je v njem vsaj do neke mere ukoreninjeno spoštovanje pravic, ki
izhajajo iz enakega dostojanstva vsakega Äloveškega bitja.
Od tod izhaja odloÄilni pomen vzgojnega momenta ali, bolj splošno, kulturnega
napredovanja. Še posebej je torej zavezan k odgovornosti tisti, ki zaradi
položaja, kamor je postavljen, in zaradi vloge, ki mu je zaupana, vpliva na
oblikovanje navad, miselnosti in moralne obÄutljivosti ljudi. To pa je
podroÄje, kjer je vsakdo, resda v razliÄni meri, poklican na odgovornost, Äe ne
zaradi drugega pa zato, ker je vzgojitelj sam sebi.