Nemalokrat doživljamo to izkustvo: besede vÄasih ne zadošÄajo, da bi z
njimi izrazili bogastvo svojih obÄutij. Tedaj se zatekamo, na primer, h
kretnjam, znamenjem, simbolom, ki naj bi nam pomagali posredovati to, Äesar
besede ne zmorejo izraziti.
Vsako darilo, na primer, kaže na komunikacijo, ki ni zgolj besedna, ampak je
tudi simbolna. To pomeni, da smo sposobni vzpostaviti komunikacijo, bogatejšo
od besed. V bistvu vsi simboli povedo nekaj veÄ, razkrivajo nadaljnje
komunikacijske vrednote onstran neposrednih in dobesednih pomenov.
Prav zato je simbolna komunikacija veliko Äloveško bogastvo, h kateremu se je
Älovek od vekomaj zatekal.
Ni brez pomena dejstvo, da prav odloÄilne dogodke Älovekovega življenja v
najrazliÄnejših kulturah spremljajo simboliÄna govorica in znamenja; pomislimo
na rojevanje in umiranje, na življenjske odloÄitve, na hrano in prebivališÄe.
Vsi ti dogodki in kraji - daleÄ onkraj svoje funkcionalnosti in neposrednega
pomena - skrivajo v sebi simboliÄno veljavo, brez katere bi bilo naše življenje
zares nepomembno. Ravno tukaj se umetnost, še poseben religiozna umetnost,
trudi, da bi razložila te simbolne razsežnosti življenja, jih ponudila, zganila
in jih poglobila. Zaradi tega Äloveška kakovost našega komuniciranja ne more
obstati brez simbolov; pa tudi kakovost našega verskega izkustva ne more brez
te svojske oblike komuniciranja. Sicer pa ne obstaja versko izroÄilo, ki se ne
bi posluževalo takšne komunikacije.
Pomislimo še na en vidik, ki povsem zaobjema življenje, na Äas. Ali ga lahko
preprosto zvedemo na koliÄinsko razsežnost, na neizprosno minevanje let,
mesecev, dni, ur? Zakaj se Cerkev ne odpove svojemu koledarju, ki mu ritma ne
dajejo vedno isti letni Äasi, ampak zgodovina, potovanje proti cilju (in ne
proti koncu)? Kaj ne bi bil Äas, ko ne bi imel simbolne teže, neznosna obsodba?