Kot samoto razumem položaj, v katerem se znajdejo vsi, ki so brez pomoči
in družbe, kadar bi ju kakorkoli potrebovali, in so zato čisto na tleh, trpijo
in so često obupani.

Obstaja samota starih ljudi, ki živijo sami v stanovanjih (koliko jih je v
našem mestu!) ali pa so sami drug ob drugem v domovih: neredko bolehni ali pa
tako onemogli, da zato ne morejo primerno poskrbeti zase. Obstaja samota
tolikih bolnikov, ki čutijo, da zanje v javnih ustanovah ni ustrezno
poskrbljeno; čakati morajo v utrudljivih vrstah, da bi bili deležni nujnega
zdravljenja; tudi ob ponujenem neizogibnem telesnem zdravljenju ne občutijo
pozornosti in skrbnosti, ki bi ju v svojem trpljenju še kako potrebovali.

Obstaja samota prizadetih, še posebej duševnih bolnikov in njihovih družin. Mislim
še na samoto zapornikov, tistih, ki čakajo na razsodbo in so vsak dan
izpostavljeni stresnim pričakovanjem; na samoto in muko tistih, ki iz različnih
vzrokov delajo v zaporih.

Mislim na samoto brezimnih tujcev, ki živijo v desettisočih na robu ali zunaj
zakona, brez zašÄite in brez stalnega dela.

Mislim končno na samote, ki se v samem naročju družin in skupnosti porajajo
zaradi nerazumevanja in pomanjkanja dialoga. Toliko je grenkih solza, ki jih ne
pozna nihče!