Poslanstvo in dobrota nam dokazujeta, da gre pri kršÄanskem življenju za
nekaj resnega.
Bog, h kateremu se nam odpira dostop prek kontemplativne razsežnosti življenja;
Bog, ki nam govori v Jezusu in Svetem pismu; Bog, s katerim nas Jezus zedinja,
ko nas v evharistiji priteguje k sebi; ta Bog je Bog, ki nas ljubi na skrajno
resen naÄin.
Božja ljubezen je resna, ker prebuja našo svobodo in tvega, ko se zanaša nanjo.
Sprejema tveganje, da bo ta svoboda rekla \"ne\" in s tem samo sebe
obsodila na propad in pogubo. Je resna, ker nas tudi opozarja na to tveganje,
ko nam o njem odprto spregovori, nas svari pred nepopravljivo obsodbo, ki ji
gremo naproti, Äe vztrajno zavraÄamo ljubezen.
Je resna, ker se je tedaj, ko je Älovek dejansko z grehom rekel \"ne\",
Jezus približal Äloveku grešniku, si naložil nase dramo greha in smrti, postal
trpinÄena in križana ljubezen, da bi Äloveka rešil greha in mu povrnil možnost,
da znova reÄe \"da\" ljubezni in priÄuje za ljubezen med svojimi brati.
Kontemplacija, poslušanje besede in evharistija ne dosežejo svoje polne
veljave, Äe nas ne pripeljejo do odkritja resnosti naših svobodnih odloÄitev,
odkritja po sebi nepopravljive drame našega zavraÄanja, odkritja božje
ljubezni, ki odpušÄa celo greh in nam znova zaupa nalogo, da ljubimo.