Poslanstvo in dobrota nam dokazujeta, da gre pri kršÄanskem življenju za
nekaj resnega.

Bog, h kateremu se nam odpira dostop prek kontemplativne razsežnosti življenja;
Bog, ki nam govori v Jezusu in Svetem pismu; Bog, s katerim nas Jezus zedinja,
ko nas v evharistiji priteguje k sebi; ta Bog je Bog, ki nas ljubi na skrajno
resen način.

Božja ljubezen je resna, ker prebuja našo svobodo in tvega, ko se zanaša nanjo.
Sprejema tveganje, da bo ta svoboda rekla \"ne\" in s tem samo sebe
obsodila na propad in pogubo. Je resna, ker nas tudi opozarja na to tveganje,
ko nam o njem odprto spregovori, nas svari pred nepopravljivo obsodbo, ki ji
gremo naproti, če vztrajno zavračamo ljubezen.

Je resna, ker se je tedaj, ko je človek dejansko z grehom rekel \"ne\",
Jezus približal človeku grešniku, si naložil nase dramo greha in smrti, postal
trpinčena in križana ljubezen, da bi človeka rešil greha in mu povrnil možnost,
da znova reče \"da\" ljubezni in pričuje za ljubezen med svojimi brati.


Kontemplacija, poslušanje besede in evharistija ne dosežejo svoje polne
veljave, če nas ne pripeljejo do odkritja resnosti naših svobodnih odločitev,
odkritja po sebi nepopravljive drame našega zavračanja, odkritja božje
ljubezni, ki odpušÄa celo greh in nam znova zaupa nalogo, da ljubimo.