Razsodnost je zavraÄanje drže oÄitanja ali zgolj tarnanja in
moraliziranja spriÄo vsega hudega, ki nas danes obdaja. Je odpoved vsakršnemu vedenju,
kamor bi lahko vleklo kristjana, vedenju, ki bi mu lahko rekli, da je
odkupniško. To so drže, ki govorijo: \"Saj sem rekel, saj sem vedel, da se
bo kaj hudega zgodilo, Äe boste to poÄeli...\" Odpovej se temu, saj se
poraja iz nezaupanja in obupovanja.
V resnici pa se je treba vpriÄo zla truditi, da se prebudi pot in življenjskost
dobrega. Sveto pismo nas vabi, naj \"pramagamo zlo z dobrim\" in sveti
Pavel se je vse življenje boril, da bi oznanil, kako Äloveka ne poboljšata
zunanja praviÄnost ali moÄ obsodbe, ampak božja ljubezen, ki je vlita v
Älovekovo srce. Božja ljubezen je Duh, življenjsko navdušenje, veselje, ki
preoblikuje Äloveka in ga usposobi, da premaga zlo.
KršÄanska pedagogija nas gotovo svari pred zlom, ga razkrinkava, vendar pa
pokaže nanj v gotovosti, da je na svetu prisoten vstali Kristus in da njegov
Duh premaguje zlo. Zato nas pošilja naproti tistemu, ki dela zlo, da bi mu
pomagali spremeniti se, da bi mu povedali, kako je njegova usoda drugaÄna, kako
je ustvarjen za velike reÄi in kako lahko najde moÄ, da jih uresniÄi.
\"Stil razsodnosti\" je prisrÄna kritika in hkrati zmerna soudeležba
pri sodobnem iskanju, pri neizmerni eksploziji Älovekovega hrepenenja, ki je,
Äeprav Äloveka tega ne ve, v bistvu hrepenenje po Bogu. Zatorej je to tudi stil
sprejemanja, ki poživlja prijateljstvo, komunikacijo, razumevanje, ki raztaplja
predsodke, ki spodbuja bližino, kadar gre za kaj boleÄega, kaj težkega.
Škof in cerkev morata premagati zgolj Äakanje, priÄakovanje, da ljudje pridejo;
odpraviti se morata iskat tiste, ki so v potrebi, da bi jim ponudila upanje.
Stil razsodnosti pa je tudi nekaj silno izvirnega: je namreÄ strogo kristološka
interpretacija antropoloških procesov, ki vodijo svet; te interpretacije pa se
ne da zvesti na noben Äloveški kanon.