Razsodnost je zavračanje drže očitanja ali zgolj tarnanja in
moraliziranja spričo vsega hudega, ki nas danes obdaja. Je odpoved vsakršnemu vedenju,
kamor bi lahko vleklo kristjana, vedenju, ki bi mu lahko rekli, da je
odkupniško. To so drže, ki govorijo: \"Saj sem rekel, saj sem vedel, da se
bo kaj hudega zgodilo, če boste to počeli...\" Odpovej se temu, saj se
poraja iz nezaupanja in obupovanja.

V resnici pa se je treba vpričo zla truditi, da se prebudi pot in življenjskost
dobrega. Sveto pismo nas vabi, naj \"pramagamo zlo z dobrim\" in sveti
Pavel se je vse življenje boril, da bi oznanil, kako človeka ne poboljšata
zunanja pravičnost ali moč obsodbe, ampak božja ljubezen, ki je vlita v
človekovo srce. Božja ljubezen je Duh, življenjsko navdušenje, veselje, ki
preoblikuje človeka in ga usposobi, da premaga zlo.

KršÄanska pedagogija nas gotovo svari pred zlom, ga razkrinkava, vendar pa
pokaže nanj v gotovosti, da je na svetu prisoten vstali Kristus in da njegov
Duh premaguje zlo. Zato nas pošilja naproti tistemu, ki dela zlo, da bi mu
pomagali spremeniti se, da bi mu povedali, kako je njegova usoda drugačna, kako
je ustvarjen za velike reči in kako lahko najde moč, da jih uresniči.

\"Stil razsodnosti\" je prisrčna kritika in hkrati zmerna soudeležba
pri sodobnem iskanju, pri neizmerni eksploziji človekovega hrepenenja, ki je,
čeprav človeka tega ne ve, v bistvu hrepenenje po Bogu. Zatorej je to tudi stil
sprejemanja, ki poživlja prijateljstvo, komunikacijo, razumevanje, ki raztaplja
predsodke, ki spodbuja bližino, kadar gre za kaj bolečega, kaj težkega.

Škof in cerkev morata premagati zgolj čakanje, pričakovanje, da ljudje pridejo;
odpraviti se morata iskat tiste, ki so v potrebi, da bi jim ponudila upanje.

Stil razsodnosti pa je tudi nekaj silno izvirnega: je namreč strogo kristološka
interpretacija antropoloških procesov, ki vodijo svet; te interpretacije pa se
ne da zvesti na noben človeški kanon.