\"Duhovno razloÄevanje\" je v Svetem pismu in kršÄanskem
izroÄilu dokaj znana beseda. Je napor, da bi med tolikimi razliÄnimi Äloveškimi
držami ocenili, razloÄili, razbrali, katere izhajajo iz notranjega vzgiba
Svetega Duha in katere ne.
Vse, kar se zgodi v Cerkvi pristnega, prihaja iz poslušanja Duha. Za vsako
pristno cerkveno dejanje se lahko ponovi refren, ki se pojavlja v sedmih pismih
cerkvam, zbranih v prvih poglavjih Razodetja: \"Kdor more slišati, naj
prisluhne, kaj govori Duh Cerkvam.\" Obstaja pa veÄ razliÄnih vrst poslušanja.
VÄasih je poslušanje \"prepoznavanje\", kadar je v tem, da vidimo,
sprejmemo in oznanimo temeljne kršÄanske resniÄnosti, ki sestavljajo samo
bistvo cerkvenega življenja; to je drža poslušanja vpriÄo Besede, evharistije,
skupnosti, pastirske službe. V teh primerih poslušanje pomeni prepoznavanje
glasu pastirja, kakor pravi Janez.
V drugih primerih pa si poslušanje bolj specifiÄno privzame podobo
\"razloÄevanja\". Tukaj neposredni predmet ni veÄ preprosto neka
božanska resniÄnost, ki bi jo bilo treba prepoznati kot normativno za svoje
življenje, ampak se sprašujemo o nekem Äloveškem ravnanju, o nekem zgodovinskem
pojavu, o neki skupnostni opredelitvo, Äe, kako, do kod, pod kakšnimi pogoji in
s kakšnimi posledicami se udejanjajo v zgodovini veÄne vrednote, ki jih je
Kristus zaupal Cerkvi.