Gospod z vami!

 

Življenjske misli
Puščava
01.12.2012 11:57:08

Biti puščavska Cerkev pomeni predvsem to, da Cerkev išče puščavo in se hrani z njo.
Ko bi imeli čas raziskati vse te doline, bi odkrili številne puščavniške
votline; številna prebivališča menihov, ki so v vseh teh stoletjih živeli
tukaj. Iz vsega krščanskega sveta so prihajali tisoči in tisoči ljudi sem v
puščavo, da bi se hranili z Bogom in da bi hranili svojo Cerkev.

In še danes meniško življenje neprestano cveti v puščavi: na Sinaju, v Egiptu,
na gori Atos. Vsak samostan hoče povzeti izkustvo Cerkve v puščavi. Tudi vsak
izmed nas je poklican, da se hrani s trenutki puščave v lastnem življenju.

Poleg tega biti puščavska Cerkev pomeni, da skrbimo za vse tiste, ki v puščavi
naše družbe ležijo ob robu ceste kot ubogi, odrinjeni, izključeni, trpeči,
pozabljeni.

Biti v puščavi pomeni, da ob robu ceste opazimo tistega, ki je še bolj obupan
od nas, še bolj osamljen od nas; pomeni živeti v bližini. Dejansko je bližina v
puščavi kar se da neposredna, ker razumemo potrebo tistega, ki je bolj osamljen
od nas. Torej tukaj Cerkev postaja bližnja.

Slednjič pa biti puščavska Cerkev pomeni, da se soočamo tudi s preganjanjem,
kritiko, neuspehom, nemočjo, šibkostjo. Cerkev doživlja skušnjavo samote in
uboštva v puščavi življenja, a z zaupanjem v pastirja, ki ne dopusti, da bi se
ovce razkropile in umrle od lakote.

Cerkev doživlja v puščavo popolno zaupanje v svojega pastirja Jezusa, ki jo vodi
po puščavah sodobnega časa.