Biti pušÄavska Cerkev pomeni predvsem to, da Cerkev išÄe pušÄavo in se hrani z njo.
Ko bi imeli čas raziskati vse te doline, bi odkrili številne pušÄavniške
votline; številna prebivališÄa menihov, ki so v vseh teh stoletjih živeli
tukaj. Iz vsega kršÄanskega sveta so prihajali tisoči in tisoči ljudi sem v
pušÄavo, da bi se hranili z Bogom in da bi hranili svojo Cerkev.

In še danes meniško življenje neprestano cveti v pušÄavi: na Sinaju, v Egiptu,
na gori Atos. Vsak samostan hoče povzeti izkustvo Cerkve v pušÄavi. Tudi vsak
izmed nas je poklican, da se hrani s trenutki pušÄave v lastnem življenju.

Poleg tega biti pušÄavska Cerkev pomeni, da skrbimo za vse tiste, ki v pušÄavi
naše družbe ležijo ob robu ceste kot ubogi, odrinjeni, izključeni, trpeči,
pozabljeni.

Biti v pušÄavi pomeni, da ob robu ceste opazimo tistega, ki je še bolj obupan
od nas, še bolj osamljen od nas; pomeni živeti v bližini. Dejansko je bližina v
pušÄavi kar se da neposredna, ker razumemo potrebo tistega, ki je bolj osamljen
od nas. Torej tukaj Cerkev postaja bližnja.

Slednjič pa biti pušÄavska Cerkev pomeni, da se soočamo tudi s preganjanjem,
kritiko, neuspehom, nemočjo, šibkostjo. Cerkev doživlja skušnjavo samote in
uboštva v pušÄavi življenja, a z zaupanjem v pastirja, ki ne dopusti, da bi se
ovce razkropile in umrle od lakote.

Cerkev doživlja v pušÄavo popolno zaupanje v svojega pastirja Jezusa, ki jo vodi
po pušÄavah sodobnega časa.