Protovoljstvo je odločitev: odločitev nekoga, ki
sliši krik stiskanih, vidi potrebe ubogih in občuti potrebo po tem, da se
utelesi v zgodovini: \"Slišal sem krik svojega ljudstva.\"

Po eni strani nosi v sebi preroški naboj slehernega razkrivanja krivice,
sleherne bede, pogojenosti, nečloveškosti tolikerih struktur in tolikih ljudi,
ki so v te strukture skrknili in skristalizirali zlo in stiskanje drugih.

Po drugi strani pa nosi v sebi tudi povabilo za vse, ki ni izraženo v govorih,
ampak s pričevanjem, da se namreč najde pot, pogum, upanje: ti so toliko
močnejši, kolikor bolj se prostovoljstvo giblje tudi po novih, še neuhojenih
poteh: še več, če jih mora še odkrivati in si jih izmisliti; torej je dejanje
zaupanja v človeka in za človeka, ko se ne prilagaja le obstoječim utečenim in
vidnim strukturam, ampak često tudi neustreznim.

S tega stališča je prostovoljstvo tudi nov prostor za ljudi današnjega časa, še
posebej za mlade. Če govorimo o novem svetu, to delamo zato, ker imamo nove
probleme, ki nekoč niso obstajali in za katere je torej nekoristno iskati v
preteklosti oprijemljive rešitve. Zaradi vsega tega je potrebno zagnati v svet
krik upanja in odpreti prostorje življenja in delovanja. Prostovoljstvo ve za
to in se zaveda, da v svojem delovanju utira nove poti, ki pa jih mora znati
tudi razločevati.