Protovoljstvo je odloÄitev: odloÄitev nekoga, ki
sliši krik stiskanih, vidi potrebe ubogih in obÄuti potrebo po tem, da se
utelesi v zgodovini: \"Slišal sem krik svojega ljudstva.\"
Po eni strani nosi v sebi preroški naboj slehernega razkrivanja krivice,
sleherne bede, pogojenosti, neÄloveškosti tolikerih struktur in tolikih ljudi,
ki so v te strukture skrknili in skristalizirali zlo in stiskanje drugih.
Po drugi strani pa nosi v sebi tudi povabilo za vse, ki ni izraženo v govorih,
ampak s priÄevanjem, da se namreÄ najde pot, pogum, upanje: ti so toliko
moÄnejši, kolikor bolj se prostovoljstvo giblje tudi po novih, še neuhojenih
poteh: še veÄ, Äe jih mora še odkrivati in si jih izmisliti; torej je dejanje
zaupanja v Äloveka in za Äloveka, ko se ne prilagaja le obstojeÄim uteÄenim in
vidnim strukturam, ampak Äesto tudi neustreznim.
S tega stališÄa je prostovoljstvo tudi nov prostor za ljudi današnjega Äasa, še
posebej za mlade. ÄŒe govorimo o novem svetu, to delamo zato, ker imamo nove
probleme, ki nekoÄ niso obstajali in za katere je torej nekoristno iskati v
preteklosti oprijemljive rešitve. Zaradi vsega tega je potrebno zagnati v svet
krik upanja in odpreti prostorje življenja in delovanja. Prostovoljstvo ve za
to in se zaveda, da v svojem delovanju utira nove poti, ki pa jih mora znati
tudi razloÄevati.