Priprošnja ne pomeni samo to, da \"molimo za nekoga\", kakor
pogosto mislimo. Etimološko ta beseda izhaja iz izraza \"narediti korak
vmes\", narediti korak tako, da se postavimo vmes v neki položaj.

Priprošnja torej pomeni, da se postavimo tja, kjer je spor, da se postavimo med
dve strani, ki sta sprti.

Ne gre torej samo za to, da bi izrazili neko potrebo pred Bogom (Gospod, daj
nam mir!), medtem ko bi bilo na varnem. Biti priprošnjik pomeni, da stojim tam
in se ne ganem, da sem brez možnosti umika in skušam položiti roko na obe
stranki, ob tem pa sprejemam vse tveganje tega položaja.

S tem v zvezi najdemo v Svetem pismu odlomek, ki še dodatno razsvetli
razumevanje. V trenutku, ko se Job znajde skoraj obupan pred Bogom, ki se mu
prikaže kot nasprotnik, s katerim se ne uspe spraviti, zakriči: \"Kdo je
torej tisti, ki se bo postavil med mojega sodnika in mene? Kdo bo položil svojo
roko na njegovo ramo in na mojo?\"

Ne nekdo od daleč, ki spodbuja k miru ali k splošni molitvi za mir, ampak
nekdo, ki se postavi vmes, ki vstopa v srce položaja, ki steguje roke na desno
in levo, da bi združeval in pomiril.

To je kretnja Jezusa Kristusa na križu.

Opažamo, da je prava kršÄanska priprošnja težka; izvedljiva je le v Svetem Duhu
in vemo, da je vsi ne bodo razumeli.

ÄŒe pa priprošnja zbudi kakšno hrepenenje, je to zagotovo v tem, da bi bili prav
zdaj na krajih konfliktov, na cestah, kjer so neoboroženi državljani ogroženi
in pobijani. Stati tam v popolni pasivnosti, brez kakršnekoli politične
dejavnosti ali vzklikanja, z zaupanjem edinole v moč priprošnje. Stati tam kot
Marija ob vznožju križa, ne da bi preklinjali kogarkoli in ne da bi kogarkoli
sodili, ne da bi kričali zoper krivico ali žugali komurkoli.