Pozornost je budna drža mojega jaza vpriÄo drugih, je prosojen pogled,
pripravljenost zaznati znamenja trpljena okrog sebe in se darovati.
Pozornost je preseganje oklevajoÄega trepeta srca vsakokrat, ko je storjeno nasilje nad nežnostjo, spoštovanjem, obzirnostjo, ki jo dolgujemo soljudem. Pozornost je, na primer, ko smo v avtu ali na motorju, pa se ustavimo pred
zebro, ko se neki pešec pripravlja, da bo preÄkal cesto, ne pa da vozili okrog njega, kot bi bil palica pri slalomu.
Pozornost je odpoved kajenju, Äe je to drugim zoprno. Je v tem, da znamo zavzeti pravo razdaljo od sebe in dogodkov, da bi razumeli, kaj se v resnici dogaja.
Pozornost je povrh tega tudi tisto, kar poskuša mati v odnosu do stvaritve, ki se oblikuje v njej; je drža oÄeta do otroka, ki se igra na bližnjem drorišÄu; je odnos vljudnega gosta, ki je skrben, a ne vsiljiv.
Pozornost je Äloveška kakovost, potrebna za duhovno potovanje, ki ga predhodi.
Vsakdo bo zagotovo našel v svojem izkustvu pomoÄ, da bo vstopil v to stanje
milosti obstajanja, v katerem moremo izvršiti sijajne reÄi. To je stanje
milosti, o katerem govori jezus, ko pravi: \"Ti se Äudiš temu, videl pa boš
še kaj veliko veÄjega in boš tudi sam delal še veÄje.\"