Odnos Jezusa z Očetom je vir luči, ki razsvetljuje
njegovo življenje, njegovo trpljenje, njegovo smrt. Ne gre samo za to, da
rečemo, kako Jezus pogumno izbira med življenjem in smrtjo, med veseljem in
bolečino, da se odloča za ozko in težko pot, pot pričevanja.

Kot Sin izbira med nadaljevanjem življenja brez Očeta in sprejemom smrti z
Očetom, izbere pokoršÄino, Očetovo voljo, biti z njim do konca.

Jezusovo silovito, do skrajnosti predano poznavanje Očetovega obličja, v
katerega je nenehno zazrt, mu omogoči razumeti, kako ga bo odločitev, da ostane
na Očetovi strani, čeprav to vključuje bolečino in smrt - da bi bil popolnoma
solidaren z nami, grešnimi ljudmi, - prek ljubezni ponesla v polnost vstajenja.


Tako je treba vsako našo izbiro razložiti znotraj tega obzorja. Ko se kristjan
odloča dati svoje življenje, postaviti ga v službo drugih, naložiti si križ,
umivati drugim noge, sprejeti zahteve od evangelija preoblikovanega življenja,
in to v družini, v družbi, v šoli, na delovnem mestu, sprejeti tudi trpljenje,
ki ga to prinaša s seboj, včasih biti soudeležen zaradi te svoje odločitve tudi
Kristusove samote v njegovem trpljenju, vsega tega ne stori zaradi neke čudne
želje po trpljenju, ampak ker je odkril Očetovo obličje in je doumel, da je vir
življenja v Očetovi volji, tudi kadar ta kaže na pot žrtve in predanosti do
smrti.