Pri poklicanosti gre za besedo, ki se obraÄa name, gre za dejstvo nekega odnosa, ki se rojeva in raste; poklicanost slabi in usiha, kadar slabita odnos in dialog.
Poklicanost je sprejemanje dialoga, v katerem jaz ne izgovorim niti prve niti zadnje besede; odgovarjati moram. Pomembno je sprejeti dialog. Kako torej storiti, da bo dialog in da, na primer, naša molitev ali iskanje poklicanosti ne bo navaden samogovor?
Ni druge poti, kot vzeti zares božjo besedo kot Besedo, pustiti jo, da spregovori, dati ji prvo mesto in šele potem odgovarjati. Vzeti zares Sveto pismo kot besedo, ki je naslovljena name, kot zaÄetek dialoga o poklicanosti in vztrajati v tem dialogu.
Brez vsakodnevnega premišljevanja, ki vztraja ob božji besedi, pa Äeprav je opravljeno na kratko, vendar vztrajno, je težko vstopiti in potem rasti v dialogu poklicanosti; težko je pustiti vrata odprta za Besedo.