V veselju ob prejemanju in podarjanju odpušÄanja se začenja kazati novost evangelija, ki je veselo oznanilo o Očetovem usmiljenju do nas, grešnikov.

Ko odpušÄanje zmehča našo trdosrčnost in nas odpre evangeljskemu veselju, začenjamo videvati stvari z novimi očmi. Ko so učenci končno opustili nemogoči načrt, da bi z lastnimi sredstvi potešili lakoto množice, pet hlebčkov kruha in dve ribi ni bilo več dokaz njihove nemočne revšÄine, začelo pa se je kazati kot ponižen človeški dar, v katerem se je takoj zatem razodelo razsipno božje bogastvo.
Tako tudi napetosti v skupnosti, naši in naših bratov naporni misijonski poskusi in potrebne, čeprav pomanjkljive pobude za preverjanje, vse to se začenja dozdevati našim očem, očišÄenim v ponižnosti in odpušÄanju, začetno znamenje, kal božje navzočnosti, ki vedno deluje. Pot, ki nas približuje Bogu, postane molitev. Slavimo, častimo, hvalimo Boga za njegovo mnogovrstno navzočnost med nami in ga kličemo, da bi naši ubogi hlebčki in ribe - negotovosti, ubožnosti, osebne in skupnostne omejenosti - ne bili ovira za njegovo prisotnost, marveč bi se ji pustili prestopiti in preoblikovati. Začenjamo bivati v božji skrivnosti, v Jezusovem duhovnem svetu, v neizčrpnem bogastvu evangelija.