Jasno prepoznavni slog dobrote je tisti, ki ga je Jezus učil s priliko o dobrem Samarijanu: biti pred vsakim človekom z isto nezainteresirano in brezpogojno čistostjo božje ljubezni; sprejemati vsakega človeka preprosto zato, ker je človek; postati bližnji vsakemu človeku onstran kulturnih, rasnih, psihičnih in verskih razlik; vnaprej pokazati na svoja hrepenenja; odkrivati vedno nove potrebe, na katere ni še nihče pomislil; dajati prednost tistemu, ki je bolj zavračan; podeliti dostojanstvo in veljavo tistemu, ki ima manj časti in sposobnosti.

Priznanje vsakega človeka kot božjega otroka, oblitega s skrivnostnimi darovi milosti, omogoča sprejeti vsakega trpečega kot brata, ki daje in prejema v skladu s čudovitimi zakoni občestva svetih.
Občestvo v Kristusu je nepričakovan in presežni pečat raznih oblik medčloveških odnosov; je neizčrpen vir vedno novih oblik komuniciranja; je zahteven vzorec, ob katerem mora kršÄanska skupnost meriti svoje obnašanje do prizadetih in bolnikov, pa tudi način sprejemanja, kateheze, bogoslužnega življenja, ovrednotenja karizem.
Občestvo v Kristusu je vir edinosti in zagotovilo blagodejne različnosti. V moči tega \"ni več ne juda ne Grka, ne sužnja ne svobodnega, ne moškega ne ženske, ampak en sam človek v Kristusu Jezusu\". Toda istočasno imamo \"mi, ki smo v Kristusu eno telo... različne karizme po daru, ki nam je bil zaupan.\"