Gospod z vami!

 

Življenjske misli
Človek
22.01.2014 13:07:24

"O Bog, naš stvarnik in naš Oče, hvalimo te in te slavimo, ker si velik in ker nam daješ življenje. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, ker si me stkal v globinah. Ti si vendar ustvaril mojo notranjost, ti si me stkal v materinem telesu. Tvoja dela so čudovita, do potankosti poznaš mojo dušo."

Najbolj spontan človekov odnos vpričo lastnega življenja je čudenje in občudovanje. To je naša hvalnica, katere korenine in najgloblja motivacija so tako dobro izražene v molitvi psalma 138; to je pesem skrivnostnemu božjemu delovanju, ki "tke" in "gnete" človeško ustvarjenino znotraj materinega naročja.
Bog pozna človeka vse do njegovih najbolj skrivnostnih začetkov. Zarodek, ki ga ne more razpoznati nobeno oko, Bog pozna, ker je on že od samega začetka Gospod človekovih obisti, njegove notranjosti, to je vsega tistega, kar je v človeku najbolj tajanstveno. Človek torej pripada Bogu že od zibke in prav v tem je mogoče najti poslednjo utemeljitev njegove veličine in veličine njegovega življenja.
Gospodovo oko pa ne zaznava le bitja, ki je nevidno slehernemu človeškemu pogledu, ampak sprevidi onstran neoblikovanega tudi jutrišnjega odraslega človeka, katerega dnevi so že zapisani v njegovo knjigo. S tega stališča je človek čudež, najvzvišenejše božje čudo, je eno od slavnih razodevanjskih dejanj Boga samega. Človeški zarodek je že znamenje božje ustvarjalne ljubezni, izraz njegove ustvarjalne domišljije, njegovega sijaja, je predpodoba nekega načrta, je uvod v eno od strani "knjige življenja", je sprožilni moment neke poklicanosti. Zares velika je skrivnost človeka, ki ga je ustvaril Bog.