"O Bog, naš stvarnik in naš OÄe, hvalimo te in te slavimo, ker si velik in ker nam daješ življenje. Zahvaljujem se ti, ker sem tako Äudovito ustvarjen, ker si me stkal v globinah. Ti si vendar ustvaril mojo notranjost, ti si me stkal v materinem telesu. Tvoja dela so Äudovita, do potankosti poznaš mojo dušo."
Najbolj spontan Älovekov odnos vpriÄo lastnega življenja je Äudenje in obÄudovanje. To je naša hvalnica, katere korenine in najgloblja motivacija so tako dobro izražene v molitvi psalma 138; to je pesem skrivnostnemu božjemu delovanju, ki "tke" in "gnete" Äloveško ustvarjenino znotraj materinega naroÄja.
Bog pozna Äloveka vse do njegovih najbolj skrivnostnih zaÄetkov. Zarodek, ki ga ne more razpoznati nobeno oko, Bog pozna, ker je on že od samega zaÄetka Gospod Älovekovih obisti, njegove notranjosti, to je vsega tistega, kar je v Äloveku najbolj tajanstveno. ÄŒlovek torej pripada Bogu že od zibke in prav v tem je mogoÄe najti poslednjo utemeljitev njegove veliÄine in veliÄine njegovega življenja.
Gospodovo oko pa ne zaznava le bitja, ki je nevidno slehernemu Äloveškemu pogledu, ampak sprevidi onstran neoblikovanega tudi jutrišnjega odraslega Äloveka, katerega dnevi so že zapisani v njegovo knjigo. S tega stališÄa je Älovek Äudež, najvzvišenejše božje Äudo, je eno od slavnih razodevanjskih dejanj Boga samega. ÄŒloveški zarodek je že znamenje božje ustvarjalne ljubezni, izraz njegove ustvarjalne domišljije, njegovega sijaja, je predpodoba nekega naÄrta, je uvod v eno od strani "knjige življenja", je sprožilni moment neke poklicanosti. Zares velika je skrivnost Äloveka, ki ga je ustvaril Bog.