On, ki ga kliÄemo z imenom "Bog", skrivnostno in neopredeljivo bitje, ker je onkraj sleherne Äloveške besede, je prav tisti, ki je zaprt v skrivnost, korenina, moÄ, razlog, pomen vseh stvari. On je tisti, ki je preiskal vso pot modrosti in jo je podaril Jakobu, svojemu služabniku... Zato se je modrost "pojavila na zemlji in je živela med ljudmi".
Ko prebiramo te preroške besede, zapisane stotine let pred Kristusom, nas prime, da bi v tem takoj videli napoved Jezusovega uÄloveÄenja. Kakšna je pravzaprav modrost, ki se je prikazala na zemlji in je živela med ljudmi? To je Jezus iz Nazareta, veÄna modrost, ki je živela sredi med nami. Zato je mnogo cerkvenih oÄetjov in mnogo eksegetov v tej vrstici prebralo neposredno prerokbo uÄloveÄenja.
Morda pa tu ne gre samo za Jezusovo uÄloveÄenje, ampak tudi za vse tiste oblike božjega razodevanja, ki imajo svoj vrh v Jezusu in ki so pristne navzoÄnosti božje modrosti in božje resnice v Äloveških resniÄnostih, v Äloveških strukturah, torej tudi v izraelski postavi (zgodovinski resniÄnosti, zapisani v knjigah, zapisani od ljudi, v kateri pa blesti božja modrost), v zgodovinskih strukturah tega naroda.
Božja modrost, ki se je v Jezusu pokazala v polnosti, dokonÄno, absolutno, sijajno, neprenehno, se še vedno razliva v strukture, resniÄnosti, v zgodovinske organe ljudstev.
To pomeni, da Älovek lahko išÄe to modrost, lahko jo vzame za svojo; vse znanstveno in zgodovinsko raziskovanje, ves kulturni napredek, vse hrepenenje po resnici, je iskanje in sprejemanje te modrosti.