Zakon vsebuje klic k edinosti
para in družine, ki jo je treba graditi dan za dnem. Ta klic k edinosti je
prirojen in ga ni mogoče ukiniti. Zato Jezusove besede veljajo za vse družine:
\"Naj bodo eno. Kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi naj bodo tudi oni v
nama eno.\"

Izkustvo prvih let zakona je prav v tem, da se išÄe na vse načine, kako bi
zgradili to edinost z navdušenjem in veseljem, ko dva vidita, da sta narejena
drug za drugega; pa tudi s težavami, ko odkrivata, da nista taka, kot sta si
mislila, in da je potrebna še dolga pot usklajanja, askeze, odpušÄanja,
potrpljenja. Kajti edinost ni samoumevna; da dve osebi živita skupaj dolgo
časa, ne da bi se druga druge naveličali, ampak da se vedno bolj odkrivata kot
božji dar, je čudež, je dar, ki ga daje Bog, je milost.

Razumeti se v družini ni nekaj nujnega, in se ne razume samo po sebi. Samo po
sebi je razumljivo prej nasprotno. Prav milost zakramenta svetega zakona vas
zavezuje, da živite \"po dva in dva\" na eni sami poti in opravljate
vsa dnevna opravila ne v duhu ene same osebe, ki je svobodna pri izbiranju, kaj
bo naredila, in kako si bo zagotovila spoštovanje drugih; nasprotno, vse mora
biti, posredno ali neposredno, narejeno \"po dva in dva\" ali vsaj v
službi drugega.

To je zelo težko in so ljudje, ki celo po več letih zakona tega še ne razumejo.
Morda se pritožujejo, da imajo težave, da jih ne razumejo, a sami niso razumeli
tega temeljnega pravila.