Z Jezusovim vstajenjem je večnost že tu, novo in dokončno življenje je zdaj že vstopilo v moje izkustvo. Novo življenje se poraja iz moje izročitve Jezusu, umrlemu in vstalemu, iz moje izročitve Očetu, kakor se je izročil Jezus. Tako večnost Jezusa, ki je premagal smrt, vstopa vame in je odslej del mojega življenja. Misel na telesno smrt s tem ni odstranjena, je pa povzdignjena in preobražena z gotovostjo, da je večnost del mojega izkustva danes, da sem v Jezusovi večnosti, v njegovem dokončnem življenju v slavi, da je on v meni in jaz v Očetu, ki živi od vekov in bo živel na veke.
To doživim vsakič, ko opravim dejanje vere in ljubezni; vsakič, ko prejmem evharistijo ali kak drug zakrament; vsakič, ko se odločim resno, dobro, etično utemeljeno. Tako že doživljam večnost, ponotranjam jo po zaslugi vstalega Jezusa, ki je v meni.
Izkustvo večnosti je po milosti Vstalega vključeno v vsako zares zastonjsko moralno dejanje, v vsako dejanje, ki ga ne naredimo zgolj zaradi ugodja, ampak, ker je pravično, resnično in čeprav ni v našem interesu.
Vsakič, ko kdo izmed nas opravi etično dobro dejanje, je soudeležen pri daru, ki nam ga Bog podarja, ko nam daje iz svojega večnega bitja, ko se nam podarja kot večno in absolutno resnični, pravični in dobri Bog, ko se nam pokaže takšen v Jezusovi resnici, zvestobi, ljubezni in pravičnosti.
Tako nam je vstajenje blizu, tako vstajenje vstopa v nas, Jezus nas poživlja, Sveti Duh nas naseli, Oče nam kliče, da smo njegovi otroci in se mi lahko nanj obračamo kot na Očeta.