Jona očita Bogu, da je blag, velikodušen, čez mero ljubezniv in da se mu
vse takoj smili. Bog se mora skoraj braniti pred to obtožbo, ker je njegovo
usmiljenje nekaj nerazumljivega, a bistvenega, vseobjemajočega, absolutnega.
Prav to je temelj našega življenja in naše svobode.

Dejansko lahko človek živi in ljubi, samo če je sprejet takšen, kakršen je,
brezpogojno; tedaj se počuti svobodnega.

Bog nas ljubi na tak način. Edina mera njegove neizmerne ljubezni je potreba
ljubljene osebe. Ubožec, nesrečnež, grešnik, izgubljenec so ljubljeni celo bolj
kot drugi.

Bog je kot mati, ki ljubi svojega otroka, ker je njen otrok, in če je
nepridiprav, ga ljubi še bolj, ker ve, da lahko postane boljši, kolikor bolj bo
ljubljen.

Bog, ki nam je bolj oče od našega očeta in bolj mati od naše matere, ki nas je
stkal v materinem naročju, je naredil usmiljenje za resničnost, ki nas obdaja
od zgoraj in od spodaj, od vzhoda in od zahoda. V njegovem usmiljenju smo, kar
smo, in naša lastna beda postaja sprejemnik in merica, v katero se steka
njegovo usmiljenje.