Pogosto
naša mesta kažejo utrujeno obličje, ko razodevajo nemir zaradi neurejenega
sobivanja, pritisk zaradi propadajočega okolja, utrujenost zaradi političnega
prepiranja in nezanimanje za življenje. Zlasti je to težko za bolne, slabotne,
ostarele; morda pa teži tudi nekakšna zasičenost spričo preštevilnih ponudb,
bežanja in zabav.

Pred vsemi temi težavami se skupnost in posamezniki najraje zaprejo sami vase
in svojo slabo voljo in nezadovoljstvo, s katerim se ne zmorejo soočiti,
zvrnejo na \"drugačnega\", na tujca.

Vendar pa so tujci, ki so vedno bolj številni v naših mestih, dragoceno
znamenje časov, ki nas prebuja in nas sprašuje. Njihova navzočnost ni zoprna in
nadležna, še manj izgovor za propadanje, ki naj bi obetalo grozljivo
prihodnost. Skratka, niso prekletstvo, ampak ponujajo šanso tudi za obnovitev
naših mest.

Od nas je odvisno, ali se bomo odločili, da bo ta vdor miroljuben ali vir
sporov, ali bo naša brezobzirnost in nestrpnost sprožila še hujšo družbeno,
politično in versko nestrpnost.

Od nas je odvisno, ali se bomo odločili, da hočemo, da delo preteklih rodov,
kulturna in moralna dedišÄina našega zahodnega izročila postane predmet
oplenjenja in uničenja; ali pa da hočemo velikodušno in sprejemljivo s tistim,
ki je ubog in drugačen, pripraviti pot medsebojne izmenjave za skupno
prihodnost.

V milosti Svetega Duha je odvisno od nas, da oblikujemo način, kako bi se
utopična slika ljudstev, ki se izlivajo v Jozafatsko dolino, zlila z
uresničenjem novega Jeruzalema.