ÄŒe je bila v zaÄetku Beseda in se je po božji Besedi, ki je prišla med
nas, zaÄelo udejanjati naše odrešenje, je jasno, da mora biti na naši strani na
zaÄetku osebne zgodovine odrešenja tišina, tišina, ki posluša, ki sprejema, ki
se pusti voditi. Gotovo, na Besedo, ki se razodeva, se morajo odzvati naše
besede hvaležnosti, ÄešÄenja, prošnje; pred vsem tem pa je tišina.
ÄŒe je, kakor se je zgodilo Zahariju, oÄetu Janeza Krstnika, drugi Äudež božje
Besede ta, da nemi spregovorijo, to je, da vase upognjenemu zemeljskemu Äloveku
sprosti vezi jezika v opevanju Gospodovih Äudovitih del, pa je prvi Äudež ta,
da utiša klepetavega in raztresenega Äloveka.
\"Beseda je utišala moje besediÄenje,\" je zapisal Clemente Rebora,
plemenit Älovek, sodobni pesnik iz Milana, ko je s kruto jasnostjo opisoval
zaÄetke svojega spreobrnjenja. Lahko celo reÄemo, da sposobnost doživeti nekaj
notranje tihote zaznamuje pravega vernika in ga odtrga od sveta nevernosti.
ÄŒlovek, ki je iz svojih misli po diktatu sodobne prevladujoÄe kulture izloÄil
živega Boga, ki zapolni ves prostor v njem, ne more prenašati tišine. Za
tistega, ki meni, da živi na robu niÄa, je tišina grozljivo znamenje praznine.