Obstaja \"živo svetišÄe\", ki ni statično, ampak je na poti in
se premika v zgodovini, ljudstvo vernih.

Sveti Pavel razmišlja o Cerkvi kot o hiši, ki je bogata s karizmami in raznimi
darovi; nekateri od teh so veličastni, drugi ponižni, primerja pa jih posodam.
Tam so zlate in srebrne čaše, pa tudi lesene in keramične skodelice, posode, ki
kljubujejo času, in druge, ki se zlahka razletijo na kosce. Ta tako raznolika
hiša je ljudstvo na poti. Cerkev ni preprosta združba, še manj sekta ali
stranka. Je kraj, kjer je navzoč Bog, ker so tam ljudje zbrani v njegovem
imenu: \"Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem sredi med
njimi.\"

Cerkev je predvsem edinost ljudi med seboj in z Bogom v Kristusu Jezusu.

Odločitev za Jezusa, hotenje biti eno z njim, njegovo bivanje v nas, to je
pravi tempelj, ki objema vso zgodovino in vse vesoljstvo. To je hiša človeštva,
blešÄeča katedrala, ki gre iz stoletja v stoletje in vse vodi k dovršitvi.

Katedrala je tam, kjer odmeva božja beseda, kjer se jo posluša kot glas, ki
izgovarja dokončne in prave besede, kjer se odpravljamo na pot, da bi hodili za
Besedo, kjer se v polnosti prejema dar življenja, ki ne pozna smrti. V tej
katedrali je Kristus središÄe, temeljna in poslednja smer.