Razglas notranje svobode so blagri, to je drža globokega odmika od
vsega, kar je mogoče imeti v posesti (denarja, uspeha, oblasti, načrtov,
umišljanja, da sami upravljamo s svojim življenjem). S tem, ko si umišljamo, da
sami upravljamo s svojim življenjem in z življenjem drugih, ne da bi v globini
pustili prostor za odmik, postajamo sužnji stvari, nalog, pričakovanja drugih,
podobe, ki jo imajo o nas drugi.

Svoboda blagrov je svoboda otrok, ki jih ne skrbi za jutrišnji dan, ker zaupajo
v nebeškega Očeta.

Ta svoboda je rastoča, ker zahteva veliko let, mnogo napora, nemalo stisk, da
jo dosežemo. Ni nam dana kar takoj.

Smo torej na poti proti resnični svobodi, s katero nas je osvobodil Kristus.
Kadar prejemamo evharistijo, kadar smo odvezani od svojih grehov, naredimo
korak naprej. Gre za pot, ki obsega vse naše življenje. Je dvojna in krščanska
duhovnost je to vselej označevala z izrazoma \"dejavno očiščenje\" in
\"trpno očiščenje\".

Dejavno očiščenje je v tem, če uporabimo sodoben izraz, da znamo izbrati in se
potemtakem tudi odpovedati, kadar je potrebno, v luči meril višje dobrine.

Z dejavnim očiščenjem ne bomo nikoli prišli do popolne svobode in zato tu
vstopi očiščujoče delovanje Boga samega. Izredno pomembno je odkriti očiščujočo
božjo roko v svojem življenju: v molitvi, v prijateljstvu, v odnosih, v javnih
stikih, v poslu, v bolezni, v utrujenosti, v razočaranjih.

Bog nas očiščuje prek tisoč dogodkov, tisoč situacij in moramo se vedro
prepustiti njegovi dejavnosti ter takorekoč pustiti, da nas oskubi vsega
odvečnega, v gotovosti, da nas ljubi in da je njegova roka modrejša od naše.