ÄŒlovek je bitje na poti in potrebuje smisel. Dokler ga ne najde, je
žalosten, zdolgočasen, živčen, jezen nase in na druge.

ÄŒlovek se sprašuje po smislu ekonomskega in industrijskega napredka, ki smo ga
doživeli, po smislu trenutne krize, ko se čudno podira zaupanje, ki smo ga
stavili v industrijski napredek. Zakaj bi se torej trudili in si nabirali
bogastva, ki samo povzročajo novo inflacijo, nove reveže, nove krize? Zakaj
zaupati drugim, če potem toliko ljudi ni deležno zaupanja? Kakšen smisel sploh
še ima zvestoba? Po eni strani je videti, da ima smisel, ker bi v nasprotnem
primeru ne bil možen noben odnos; po drugi strani je vedno pogostejše
pomanjaknje zvestobe v zakonu, v dani besedi, v dejstvih, v upravi dobrin, tudi
javni. ÄŒlovek opaža to grozno nasprotje in skuša najti neko kar se da široko
podmeno, ki bi obsegla protislovja zgodovine in odprla možnost, da jih
razumemo.

Človek se ne sprijazni z možnostjo, da ga bo osebno prizadela bolezen v
trenutku, ko mu je absolutno potrebno zdravje; ne sprijazni se s smrtjo, ki
zadene druge, ko so še mladi, z družino, obveznostmi...

ÄŒlovek se sprašuje, kakšen smisel ima vsa ta bolečina, kakšen smisel ima
življenje. Morda to ne bo vselej iskanje religioznega smisla, je pa vseeno
pomembno, da se odpravi na pot iskanja in da se pri iskanju smisla pridružimo
temu človeku.