Res je, da smo kot Kristusovo telo, kot kršÄanska skupnost majhna čreda,
gorčično zrno, pešÄica kvasa vpričo neizmerne nevere sveta in nadmoči svetnih
strasti, ki služijo različnim interesom, samo evangeljskim ne. Pomembno pa je,
da se ne izgubimo v soočenjih in primerjavah, ampak da oznanjamo: Gospod, ti
kraljuješ v nas, mi smo tvoje telo, ti živiš v povezavah in raznih
resničnostih, ki sestavljajo to telo. In kontemplacija te božje polnosti v nas
nam daje moč in vedrino, da hodimo po svoji poti in smo orodja evangelija, kjer
nas hoče imeti Bog in kakor nam to on naroča.

Ta živa resničnost Kristusovega telesa razodeva božjo skrivnost. V času smo mi
podaljšek Sinovega poslanstva, razodetje ljubezni, s katero Oče ljubi Sina in
Sin ljubi Očeta. V nas in prek nas se dogajajo stvari, o katerih pomenu lahko
komaj jecljamo, ker neskončno presegajo naše razumevanje. Samo zaslutimo lahko
njihovo skrajno veljavo, ki daje veljavo sleherni drugi stvari na zemlji;
zaslutimo tisto najvišjo in absolutno veljavo, ki daje smisel življenju vsakega
človeka. To je trinitarična skrivnost Očeta, ki ljubi Sina, in Sina, ki ljubi
Očeta s popolno in osebno ljubeznijo, ki je Sveti Duh.

Čeprav smo ubogi in omejeni, lahko v svojem življenju pokažemo \"neskončno
moč Svetega Duha, ki čudovito deluje v Cerkvi\".

Ker nas Bog ljubi, ker nas je pomilostil in nam odpustil, hodimo skupaj, se
sprejemamo, si odpušÄamo. Tako svetu razodevamo božjo ljubezen.